...tečem, ker ne morem bit pr` mir...

Rubrika Divji zajci se potepamo

Po ponovnem koronskem mrku se je spet pričelo dogajati. Tokrat smo držali pesti za naša vagabunda Evo in Dejana, ki sta se odpravila na trail festival v Cortino d’Ampezzo. In uživala od začetka  do konca.

Sva bolj uživača kot pa pisatelja, ampak sva se potrudla in s skupnimi močmi, predvsem pa na pobudo predsednika našega tekaškega društva zbrala utrinke 120 kilometrske tekme Lavaredo ultra trail, s 5.800 mv +/-, ki se je odvijal 25. in 26. 6. 2021 v Cortini.
Končno je prišel čas, ko je naša čudovita trail druščina imela možnost ponovno stati na štartu ene velike in z razgledi bogate tekme pri naših sosedih v Italiji. Lavaredo ultra trail zajema več razdalj, midva pa sva se, kot to znava, prijavila na najdaljšo. V Cortino sva prispela v petek okoli 14. ure in najprej dvignila štartne številke. Kljub omejenemu številu parkirnih mest sva imela srečo in avto nevedoč parkirala tako rekoč na promenadi . Sledil je sprehod v mesto. Pred ciljnem prostorom srečava Kristija, Špelo in Dareta, čakajoč Tancija, ki teče Cortina trail – 48km. Malo poklepetamo in evo njega, že leti v cilj. Gremo na pivo, poklepetamo, poiščeva še Perota in Darinko, potem pa urejanje prenočišča za naslednji dan, da se bova po tekmi lahko kulturno uredila in spočila. Ker je popoldan še dolg, pripraviva vse potrebno za oddajo tranzicijskih vreč… Še dobro, da naju je Nataša opozorila, da naj se dobro oboroživa s hrano, ker okrepčevalnice verjetno ne bodo po najinem okusu. Hvala, Nataša, res je bilo tako, če ne bi imela svojih rib, šniclov, lepinj, testenin, ne vem kako bi se vse skupaj končalo. Ker je bil štart šele ob 23.uri sva se še zadnjič dobro najedla, spočila in ker je pričelo deževati, v avtu poskrbela tudi za ogrevanje. Zaradi covid omejitev so štart razdelili v 3 skupine, ki so štartale po ITRA točkah v razmaku 10 min. Na štartu nas je bilo kar nekaj Slovencev. Midva sva bila v drugi skupini in morava priznati, da je štart s sebi podobnimi tekači odlična odločitev. Pred štartom neha deževati, srečava še nekaj naših, nato pa v boks in 3,2,1 gremo. Kmalu se nebo razjasni, pokaže se ogromna polna luna, ki nas lepo ponese skozi noč. Prvi del se nama je zdel zelo tekaški, zato sva komaj čakala, da pridemo do klancev. Kljub polni luni je noč le noč in so vsi klanci in spusti enaki . Prva okrepčevalnica na 18 km je bila Ospitale, kjer smo bili še v večjih skupinah in z vsemi covid omejitvami sva okrepčevalnico zapustila kar malce razočarana. Maske gor, maske dol, maske spet gor, pa spet dol…več dela z masko kot pa s hrano in pijačo . Po vrhu vsega pa še to, ko si končno vedel kaj bi vzel za jest, so ti dali le en košček… Okrepčevalnico na koncu zapustiva z majhnim končkom kruha, namazanega z marmelado. No, na naslednjih okrepčevalnicah je bilo samo masko gor za vstop, pol smo pa v večini skoraj pozabili nanjo. Težko pa rečeva, da sva bila s ponujeno hrano zadovoljna. 120 km enostavno ne moreš oddelati samo s sadjem, čokolado, nutello, marmelado, slanimi krekerji, koščkom sira in salame in na vsake kvatre malo juhce. Mogoče se kdo z nama ne strinja, vendar za takšno pot midva potrebujeva pravo hrano in ne prigrizke. Pot nadaljujeva v najinem pogovornem tempu, čakajoč na klance in z velikim kupom dobre volje. Naslednja okrepčevalnica na 28. km je bila Tre Croci Pass. Ker je bila še noč…, nimava pojma kaj vse je bilo okoli, veva le to, da sva bila pod Monte Cristallom . Kmalu prispeva do jezera Misurina. Ker se je že počasi pričelo daniti, Dejan kar na enkrat pravi…jaz sem pa tukaj že bil. OK, si rečem, super, kdaj pa, s kom, koliko časa… No, to da je on »tukaj že bil«, sem nato poslušala še cel dan . Tem za pogovor nama tako ni zmanjkalo. Ko zapustiva Misurino, me zazebe v roke, vzamem rokavičke in greva dalje… potem pa bummmm…ne bi bila Eva Eva, če se ne bi spotaknila in to v klanec gor. Vstanem, nekaj grdo zamomljam in greva dalje. Končno se prične klanec po najinem okusu. Med tem, ko se dela dan midva v strumnem koraku napredujeva proti najlepšemu delu – Tre Cime. Ko prispeva na vrh, je bilo sonce ravno prav visoko, da so bile vse tri lepo obsijane. Nato pa sledi spust, v luknjo bi lahko rekli….. In seveda, kot da en padec pri vzponu ni bil dovolj, Eva poleti še s klanca navzdol…z nabitimi palci na nogah (sedaj so že lepo črno nalakirani), praskami in hvala bogu s celimi zobmi se spustiva proti tranziciji v Cimabanche na 68 km. Malo pred tranzicijo pokličeva otroka, malo pokramljamo in tranzicija je že pred nama. Tam se lepo umijeva, preoblečeva in nahraniva s hrano, ki sva jo sicer za vsak slučaj dala v vrečo, pa nama je na koncu prišla hudičevo prav. Dunajski šnicel v lepinji zame in testenine s tunino in hladno pivo za Dejana… . Čista, sveža in sita nadaljujeva pot proti Malga Ra Stua, kjer naju že pričnejo dohitevati tekmovalci z 80 km proge. V strumnem koraku se približujeva tudi najdaljšemu vzponu po kanjonu Val Travenanzes. Tu nas pričaka del, kjer hočeš nočeš moraš stopit v vodo in spucat čevlje . Ko prideva do prvega potočka, se oba spomniva Janovih besed….bolj da se takoj namočiš kot da čakaš do konca …Brez skrbi, do vrha kanjona so bile čevlje že suhe in pripravljene na naslednje klance. Razgledi, slapovi, barvito skalovje…noro in tako lepo, da te prevzame in pozabiš, koliko kilometrov je že za tabo in koliko njih te še čaka. Še dobro, da sva se v Cimabanche dobro najedla, ker je imel ta odsek med okrepčevalnicam več kot 20 km razlike. Po navdušenju nad razgledi se počasi pričnemo spuščati proti Col Gallina. Nekaj časa sva se spraševala, kje hudiča se nahajajo vsi naši Slovenski navijači, da nobenga ni nikjer…. Da nisva slučajno prepočasna… No, nakar pred Col Gallina zagledava Jež-ka. Roman vriska od navdušenja, Mojca pa naju, kot je to v njeni navadi, reši s pivom, s katerim splakneva vso sladkobo iz ust…Rečemo par besed, potem pa dalje…..Dejan dobi sporočilo od Petra, da naju čaka malo pod okrepčevalnico. In glej ga, hudiča…, za cesto je parkiral svoj avtodom, razpakiral žar in naju postregel s pivom in sveže pečenimi čevapi. Hvala, Peter . Še vsa zadovoljna in z okusom čevapov pičiva mim 5 Torri in kar na enkrat prispeva na Passo Giau. Nadaljujeva proti cilju, pogledava na graf in si rečeva, sam še trije kucli in spust, pa je to to. Pred zadnjim spustom najprej zagledava Bogdano, nato pa še Dareta. Bogdani se je mudilo v cilj, midva pa sva na spustu raje občudovala še zadnje razglede in poglede proti Cortini. Dare naju ni želel motiti, zato se nama je kavalirsko umaknil. Pred Cortino, pa še zadnja »ta hitra« okrepčevalnica s tušem, hladnim pivom in lubenico prijaznih domačinov. 120 kilometerski krog sva tako med 1.182 tekači uspešno sklenila v slabih 21ih urah (20:57) kot 26 ženska in 240 moški. V cilju pade hitro eno pivo, sledi tuš, pa še na hitr smo se  zmenil z Janom, Nino in Daretom za »after party«. No, After je bil, party pa ravno ne, ker nas je vse presenetila nevihta nad Cortino. Grmelo je tako močno, da se je tresla cela Cortina. Vsi zaskrbljeni za ostale tekmovalce, ki so bili še na progi upamo, da nevihta čim hitreje mine. Nevihta je minila, tekači pa so tudi vsak s svojo zgodbo tako ali drugače prispeli do cilja.
Skratka, to je to…uživaško tekaški konec tedna v Cortini je bil za naju tudi lep skok v dopustniški čas, ki smo ga nato s familijo le še nadaljevali.

Eva in Dejan

Fotogalerija

Krvavec vertikal 2021

ŠD Divji zajci v sodelovanju z RTC Krvavec organizira že poznano tekmovanje v gorskem teku – vzponu Krvavec vertikal. Letos je razdeljeno na tri dolžine, več pa si preberite v razpisu. Prijave so že odprte.

RAZPIS
PRIJAVA

Vabljeni!

Strava Jošt trail

Po lanskoletni odpovedi 5. Jošt trail teka smo se letos odločili, da ga kljub, še vedno neugodni situaciji, izpeljemo. Ne bo v klasični obliki, pač pa se bodo tekači na progo podali individualno ali v manjših skupinah – skladno z določili NIJZ, ter uporabo aplikacije Strava.
Na voljo bo dvo-tedenski termin, več o vsem tem pa v razpisu.

RAZPIS

COVID POLNA LUNA

Tokratnega teka ob polni luni žal ne moremo izpeljati v klasični obliki. Vseeno pa vas vabim, da se ga udeležite in sicer v lastni režiji (individualno) in ob upoštevanju vseh priporočil NIJZ, ter odlokov v zvezi s korono pandemijo.

Udeležbo zabeležite s pomočjo športne ure in aplikacije Strava. Velja le na dan polne lune, to je sobota, 31. oktobra in celoten krog (glej odsek https://www.strava.com/segments/26143595)

Vabljeni

Športno društvo Divji Zajci

Pomoč na Najlepšem in najtežjem polmaratonu, 4. 10. 2020

Tudi letos smo se odzvali povabilu organizatorjev k nudenju pomoči na eni izmed petih okrepčevalnic na Naj Naj polmaratonu. Zaradi že znanih razmer je bil s konca marca prestavljen na 4. oktober 2020. Lani smo bili zelo opazni, tako na okrepčevalnici kot tudi med navijanjem v ciljni “ravnini”, letos zaradi smernic NIJZ takšno navijanje ni prišlo v poštev. Smo se pa odlično odrezali na nam dodeljeni okrepčevalnici v Žovščah (Puštal), tik pred zadnjo strmino.

Nastalo je tudi nekaj fotografij.